Strah ni motivator, ampak kompas. Pokaže ti smer in ti razkriva področja, kjer še nisi svoboden. Ko ga začneš opazovati na tak način, ugotoviš, da strah ni vedno slab.
Dejstvo je, da se boš za globoko spremembo v sebi slej ko prej soočil z njim. Stari vzorci in obrambni mehanizmi bodo vedno iskali način, da ostane vse enako – ker je vse znano varno, tudi če te omejuje. Ampak brez preboja ni spremembe.
Največkrat te na drugi strani strahu ne čaka tisto, česar se bojiš, ampak pogum, ki nastane ravno takrat, ko narediš korak naprej kljub neprijetnim občutkom. Tam se življenje začne odpirati, ker se za hip ustaviš in začutiš, da si večji od tega, kar te je še prej ustavljalo.
Tudi sam z vsakim soočenjem s strahom najprej opazim, česa se v resnici bojim – in potem se vprašam, zakaj je ta občutek sploh prisoten. Velikokrat ugotovim, da me ne omejuje situacija sama, ampak zgodba, ki si jo o njej pripovedujem.
Največja sprememba pride, ko preteklosti ne dovoliš več, da te vodi sama od sebe. Ko ne verjameš več vsaki misli in vsakemu strahu, ki se pojavi in ko znaš obstati, se opazovati in kljub vsemu izbrati sebe.
2 MISLI
Vzemi si čas zase in reflektiraj.
“Perhaps everything that frightens us is, in its deepest essence, something helpless that wants our love.”
“The cave you fear to enter holds the treasure you seek.”
ODGOVORI SI NA NASLEDNJE VPRAŠANJE
Zapiši si svoje misli.
Kaj je hujše: občutek nelagodja ob spremembi ali obžalovanje, ker nisi nikoli zares poskusil?
TA TEDEN POSKUSI NASLEDNJE:
Majhne spremembe vodijo do velikih transformacij.
Ko se pojavi neprijeten občutek, ga opazuj brez potrebe, da ga utišaš, potlačiš ali rešiš. Dovoli mu, da je prisoten, brez da bi mu moral verjeti.
Opazuj tudi zgodbe, ki jih ob tem začne tkati tvoj um — vse dvome, scenarije, razlage in katastrofe. Namesto da se ujameš vanje, jih pusti, da gredo mimo. In potem, kljub notranjemu odporu, naredi en majhen korak v smer, ki jo v resnici hočeš.
Večkrat ko greš čez takšne trenutke, bolj začneš zaupati sebi in s tem pride tudi samozavest, ker ugotoviš, da si veliko bolj sposoben, kot si mislil. Pogum ni odsotnost strahu. Nastane takrat, ko se z njim soočiš in kljub temu izbereš sebe.
Če lahko, o tem spregovori z nekom, ob katerem se počutiš varno. Velik del notranjih ran nastane v odnosih in se tudi zdravi skozi odnose. Včasih je dovolj že to, da si slišan brez obsojanja ali občutka, da je s tabo kaj narobe. Ravno v takšnih trenutkih začneš spuščati bremena, ki jih nosiš že leta.
Navijam zate! 🖤
